SILIGANUM TOURS 的个人资料TURISTIČNI VODNIKI - TOU...照片日志列表更多  |  工具 帮助 |
|
|
12月5日 ENODNEVNI IZLETISOLKAN
S parkirišča ob novem mostu nas bo pot vodila mimo pokopališča, kjer je spominska plošča Sočebranu, pokopan France Bevk, spomin na cerkev sv. Roka kjer so se zbrali Tolminski puntarji. Ogledali si bomo vojaško pokopališče 1. svetovne vojne in se ustavili pod starim Solkanskim mostom s pogledom na Sočo in Sabotin. Pogled z novega mostu na Kajakaški klub in športni center, elektrarno Solkan, ribogojnico in kostnico na Oslavju. Mimo ostankov Palača - Grimarjeve graščine se bomo odpravili do fontane na "Placu" in naprej na trg Marka Antona Plenčiča, kjer je cerkev sv. Štefana in obeležje prve omembe Solkana - Siliganuma 1001 leta. Brez ogleda mizarske delavnice na Mizarski ulici v Solkanu ne gre. Sprehod po Šolski ulici s pročelji hiš plemiških družin, kjer so rojstna hiša Borisa in Zdenka Kalina ter škofa Srebrniča do vile Bartolomei, kjer je v prostorih Goriškega muzeja voden ogled muzejske zbirke in razstave Primorska 1918-1947. Tu so še restavratorske delavnice Goriškega muzeja in zapori Zaporov Koper. Pogled na sv. Katarino, kjer so vidni ostanki castelluma iz leta 1001 in Škabrijela, ki se dvigata nad muzejem . Povratek mimo spomenika NOB in trga Jožeta Srebrniča.
Postanek za kosilo, nadalje pa ogled romarske bazilike svetogorske Matere božje ter muzejske zbirke eksponatov iz I. svetovne vojne. Ob sončnem vremenu bomo lahko uživali ob razgledu od Alp pa vse do morja. Popoldan bomo obiskali Kromberški grad kjer domuje Goriški muzej. Tu je galerija starejše likovne umetnosti, kjer so na ogled dela od srednjega veka do baročne dobe, kulturnozgodovinski oddelek, ki je opremljen s slikami in pohištvom iz 19. stoletja ter poročno sobo. V glavni galerijski dvorani je stalna razstava likovnih del primorskih umetnikov 20. stoletja. V etnološkemi in arheološkiem oddelku pa se občasno vrstijo arheološki in etnološki prikazi posameznih primorskih območij oziroma tematske razstave. Ob sobotah pa se lahko tukaj tudi poročite. Za zaključek vas bo Nova Gorica znana kot evropski Las Vegas pričakala z igralnicami, kjer lahko preizkusite igralniško srečo tudi sami ali pa uživate v plesnem spektaklu, koncertu, baletu, kabareju...
Pot bomo nadaljevali ob smaragdni reki Soči proti samostanu na Sveti Gori, kjer se je Marija prikazovala pastirici Urški. Med potjo se nam bo razprostrl pogled na Solkanski kamniti železniški most z največjim lokom (85 m) iz obdelanega kamna na svetu. Ob sončnem vremenu pa bomo lahko uživali ob razgledu od Alp pa vse do morja.
S Svete gore nas bo pot popeljala po slikoviti okolici do renesančnega dvorca Vogrsko. Mimo jabolčnih nasadov se bomo povzpeli do umetnega jezera Vogršček. V zavetju mogočnega rihemberškega gradu na eni in slikovito obokanega mostu na drugi strani, svoje goste razvaja prijazna vipavska domačija. Ob pokušini dobrot iz domače kuhinje točijo domače vino.
Naše potovanje bomo nadaljevali proti Braniku. Tu pokroviteljsko bedi nad dolino največji in najstarejši grad na Primorskem – grad Rihemberk. Arheološka izkopavanja so pokazala, da je bilo na območju, kjer se sedaj nahaja grad, že prazgodovinsko gradbišče. Kasneje, v rimski dobi, je tukaj stala utrdba, ki je služila kot temelj srednjeveškega gradu.
Povratek v Novo Gorico in sprehod po mestnih ulicah in Bevkovem trgu. Popoldan bomo obiskali Kromberški grad kjer domuje Goriški muzej. Tu je galerija starejše likovne umetnosti, kjer so na ogled dela od srednjega veka do baročne dobe, kulturnozgodovinski oddelek, ki je opremljen s slikami in pohištvom iz 19. stoletja ter poročno sobo. V glavni galerijski dvorani je stalna razstava likovnih del primorskih umetnikov 20. stoletja. V etnološkemi in arheološkiem oddelku pa se občasno vrstijo arheološki in etnološki prikazi posameznih primorskih območij oziroma tematske razstave. Ob sobotah pa se lahko tukaj tudi poročite.
CASTELLUM SILIGANUMOd Siliganuma do Solkana
Prav lega je kraju odmerila pomembnost od prazgodovine do današnjih dni. Po arheoloških najdbah iz starejše kamene dobe, iz kovinskih obdobij, rimskih časov in zgodnjega srednjega veka sodi Solkan med najstarejša naselja v Posočju. Najdbe so že iz starejše kamene dobe 3,5 milijona let pr. n. št. (kameno orodje, grobovi z okostji, lončene posode, ...) O življenju na tem področju pričajo sledovi stari 15 tisoč let. Tu naj bi pred več kot 3.400 leti stala Noreja, prestolnica Norika, sloveča po zlatu, ki so ga kopali v okolici, zlasti na Sabotinu. Rimske najdbe so iz 4. in 5. stoletja. To so oljenke, kamnite žare, grobišče, temelji stavbe, bronasta pločevina, noži, novci, spona, železni žeblji ... V času J. Cezarja so jo osvojili Rimljani in kasneje so Langobardi prepoznali pomembno strateško lego in zgradili vojaško utrdbo. Langobardske najdbe iz grobišča » Na steni » segajo v 6. in 7. stoletje. V grobovih so bili pokopani vojaki z bojnimi noži (sax), z dolgimi meči (spatha) in dragocenim pasnim okovjem, ki je okrašeno s srebrnimi in medeninastimi nitmi. Solkan je bil tako domnevno člen v langobardskem obrambnem sistemu, pomembnem pri nastajanju slovenske zahodne meje. S svojim gradom je bil vojaško in hkrati upravno središče spodnjega Posočja. Za Langobardi so prevzeli oblast Frankovski kralji. Castrum Siliganum je verjetno stal na griču sv. Katarine, znanega kot Kekec. Izročilo pravi, da je bila tamkajšnja, sedaj porušena cerkev zgrajena iz ruševin nekdanjega gradu. Leta 1001 27.oktober 1001. Ime Solkan se kot Silkno ponovno pojavi v listini cesarja Otona III., izdano v Paviji.. Prvo naselje je bilo v okolici cerkve Sv. Štefana. Hiše so bile razporejene v obliki podkve. Fara je vključevala tudi Gorico dobrih 200 let. Samo ime kraja izvira iz predslovanskega časa in se je tekom časa spreminjalo: Silikanum, Syliganum, Salcanum, Zelcanum, Salcano... do današnjega Solkana. Leta 1296 Leta 1306 Leta 1370 Leta 1399 Leta 1460 je bil Solkan vključena v Goriško deželno sodnijo. Leta 1471 V 15. stoletju - 1477 je tod taborilo približno10.000 Turkov in ropalo po okolici a še hujša je bila kuga, ki je morila od 15. stoletja naprej. Leta 1500
Leta 1597 Leta 1630 Leta 1698 V 17. stoletju se začenjajo v Solkanu pojavljati pomembne plemiške družine, ki gradijo rezidenčne stavbe in dajo kraju meščanski in gosposki videz. Izstopa Palač ali Grimarjeva graščina z vrtom in cipresami, vila Paniaco, vila Puppi, danes znana kot hotel Sabotin, pa vila Bartolomei, kjer je danes razstava (od 1918 - 1947) Goriškega muzeja. Tu je še vila Lenassi podjetnika Odoneja, ki jo je zapustil zapuščenim otrokom. Njegov oče je pripomogel k razvoju industrijskega dela Solkana ob Soči. Postavil je mlin in žago, papirnico in manufakturo suknja in flanele. Leta 1705 V srednjem veku je bil Solkan predvsem kmečko naselje, položaj solkanskega kmeta pa edinstven v monarhiji, saj so imeli v deželnem zboru svoje predstavnike in tako vplivali na odločitve o dajatvah, tlaki in drugem. Zato tudi niso sodelovali v prvem valu kmečkih uporov. Leta 1713 Leta 1717 Leta 1830 Leta 1848 Leta 1867 Leta 1867 Leta 1906
Leta 1915 Leta 1922 Leta 1926 SOLKANSKI GRAD, VILE, PLEMSTVODVOREC PALAČ ALI GRIMARJEVA GRAŠČINA
Stara graščina, domačinom poznana kot dvorec Palač, je bila zgrajena v drugi polovici 17. stoletja ob današnji Soški cesti. S svojo velikostjo, impozantnim pročeljem, slikovitimi stolpi ter starimi, mogočnimi cipresami, ki so krasile grajski park, je dajala Solkanu poseben pečat in romantičen pridih.
Med starimi Solkanci je bilo razširjeno ustno izročilo, ki je pripovedovalo, da naj bi bila v podzemnih ječah v kleteh Palača zaprta pastirica Urška Ferligoj iz Grgarja, ki se ji je prikazovala Svetogorska Marija. Ker Urški takratne oblasti niso verjele, naj bi jo dale zapreti v ječe solkanskega gradu. Morda sta obstoječi Palač in z njim povezano ustno izročilo navdihnila tudi goriškega slikarja in restavratorja italijanskega rodu Clementa Del Nerija (1865 – 1943), da je leta 1922 naslikal Svetogorsko Marijo, ko rešuje pastirico Urško iz grajskih ječ. Na sliki je iluzionistično prikazano grajsko obzidje, v ozadju pa Sveta Gora in Sabotin. Slika danes visi v baziliki na Sveti Gori. Staro, kamnito zajetje naravnega vodnega izvira, je s pitno vodo oskrbovalo solkansko graščino Palač. Za kamnito steno se nahaja naravna kraška jama, v kateri je dovolj pitne vode tudi ob močni suši. Voda priteka iz naravne jame po kamnitem kanalu v kamnite bazene, kjer se mehanske nečistoče v njej usedejo in se voda prečisti. Ob močnih nallivih odvečna voda odteka v potok, drugi del pa teče po cevi v glavni kamniti zbiralnik, ki je približno 80 m oddaljen, in tam zbrana voda služi za napajanje dveh gospodinjstev v Solkanu.
VILA BARTOLOMEI Pod vplivom meščanske arhitekture v bližnji Gorici je v Solkanu nastalo več premožnejših hiš z urejenimi fasadami in več vil s parki. Med njimi je tudi vila Bartolomei, kjer je danes sedež zgodovinske zbirke Goriškega muzeja in razstave Primorska 1918-1947. Tu so še restavratorske delavnice Goriškega muzeja in zapori Zaporov Koper.
V času med obema vojnama so vilo imenovali vila Bice, po lastnikovi ženi Beatrice. Med prvo svetovno vojno je morala družina, tako kot v Solkanci, v begunstvo. Vila z bogatim arhivom je bila uničena. Po vojni so jo začeli obnavljati, stalno pa je v njej živel le eden od članov družine, medtem ko je ostala družina živela v Gorici. Poleg osrednje stavbe, ki je imela stanovanjsko funkcijo, so v sklop vile sodili še vinska klet s "faladurjem" (prostor za predelavo grozdja v vino), štala s senikom ter hlevi. Ob sami vili so bila tudi kmetijska zemljišča. Za živino in obdelovanje zemlje je bil zadolžen hlapec. Ob vseh večjih delih je gospodar najel delavce - domačine, ki so tudi sami imeli nekaj zemlje. Za opravljeno delo jim je plačeval tedensko. Za gospodinjska dela je skrbela služkinja, medtem ko so pri večjih delih (pletev, setev) pomagale tudi domačinke - Solkanke, ki jih je najel gospodar.
PLEMSTVO V preteklosti je v Solkanu, predvsem zaradi bližnje Gorice, živelo kar lepo število plemiških družin. Nekatere so bile nedvomno slovenskega rodu. Plemiči so v Solkanu živeli, mnogi pa so imeli tu le posesti, letno rezidenco, živeli pa so v Gorici. Pet plemiških rodbin je imelo v solkanski župnijski cerkvi sv. Štefana družinske grobnice. Solkansko plemstvo je sodilo med nižje oblike plemiškega stanu, bilo je nekaj grofovskih družin in ena družina markizov. To so Coronini, Strassoldo in Lanthieri. baroni Arrardi (1569), pl. Bassini, pl. Battistig, pl. Bartolomei (konec 18. stoletja), pl. Begnini in Muldenburg, grofje Eldingi (14. stoletje), pl. Fanton, pl. Gironcoli, pl. Milost (Mildenhaus), pl. Milosig (Mildenhoff), pl. Mulitsch Palmerberg, grofje Manin (vila Manin), pl. Nordis (1393), markizi Obizzi, grofje Puppi (14. stoletje), baroni Rechbach, pl. Riccabona – Reichenpels, pl. Sočebran – Andrej Komel in pl. Stabile (19. stoletje iz vile Vicentine). SOLKANSKI MOST je most z najdaljšim kamnitim lokom v svetovnem merilu.
SOLKANSKI MOST- SIMBOL KRAJA
Leta 1901 je izšel zakon o gradnji najkrajše železniške povezave Dunaja z morjem. Železniška proga je tedaj pomenila gradnjo stoletja. Solkanski most, 220 metrov dolg železniški ločni most čez reko Sočo z največjim lokom iz obdelanega kamna na svetu, je eden od 65 mostov na bohinjski progi, zgrajeni med leti 1900 in 1906 kot povezava srednje Evrope in Mediterana. Zaradi 85 metrov odprtega kamnitega loka je Solkanski most največji med železniškimi mostovi na svetu in za nemškim cestnim kamnitim mostom preko doline Syratal v Plauenu drugi kamniti most sploh na svetu po dolžini odprtine kamnitega loka. Solkanski most sta projektirala R. Jaussner in L. Oerley, najprej sicer z 80 metrskim kamnitim lokom, med letoma 1904 in 1905 pa ga je zgradilo dunajsko gradbeno podjetje Brueder Redlich und Berger. Že spomladi 1904 so morali graditelji zaradi nenosilnih tal spremeniti projekt in povečati razpon loka na 85 metrov. Zgradili so ga po segmentni metodi vgrajevanja blokov iz rezanega (obdelanega) kamna in s postopnim zaključevanjem posameznih prstanov loka. V veliki krožni lok so vgradili 4533 kamnitih blokov - kvadrov iz školjčnega apnenca iz kamnoloma pri Nabrežini, ki so med seboj povezani s tankim slojem cementne malte. Ob otvoritvi mostu 19. julija 1906. leta se je prestolonaslednik Franc Ferdinand ob 16.20 uri ustavil na samem mostu.
Za solkanski most so bili usodni dogodki na soški fronti v prvi svetovni vojni, saj je bil v bojih za Gorico avgusta 1916 razstreljen glavni lok mostu. Začasna jeklena konstrukcija, ki je bila postavljena leta 1918, je omogočala promet čez most vse do leta 1927, ko so italijanske državne železnice, ki so takrat upravljale z mostom, zaključile z obnovo loka v rezanem kamnu. Obnova je trajala dve leti (začetek aprila 1925), končna oblika mostu pa je skorajda enaka originalni. Glavni nosilni lok mostu, zgrajen leta 1906, je imel obliko krožnega loka z enim samim polmerom loka: spodnji rob nosilnega loka (intrados) je imel polmer krožnega loka 52,33 m po vsej svoji dolžini. Glavni nosilni lok mostu, ponovno zgrajen leta 1927, ima nekoliko drugačno obliko kot prejšnji, ki ni več del prave krožnice, saj je sestavljen iz policentrične krivulje, z odseki s tremi različnimi radiji. Solkanski most pa je kruti usodi za las ubežal v drugi svetovni vojni: od kopice zavezniških bomb ga je oplazila le ena; nevarno poškodbo so nemški inženirci popravili v nekaj dneh, dokončno pa je bil most obnovljen leta 1954. Z izgradnjo solkanskega mostu je bilo praktično zaključeno večtisočletno obdobje gradnje velikih kamnitih mostov, saj so bili na obzorju že prvi veliki betonski mostovi, ki so leta 1910 že dosegli razpon 100 m. Solkanski most, ki je bil vrhunski izdelek avstrijske inženirske šole za mostove, je bil tudi zadnji v generaciji velikih železniških mostov, grajenih na prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja na železnicah v Avstro-Ogrski. Solkanski most je most z najdaljšim kamnitim lokom v svetovnem merilu. Gradnja novega cestnega mostu je bila dogovorjena po Osimskih sporazumih med Italijo in takratno Jugoslavijo. Cesta naj bi povezala Goriška brda z Novo Gorico in pomenila najkrajšo povezavo Brd z Goriško ravnino. Cesta, znana kot SABOTINSKA, poteka po pobočju Sabotina tik nad kanjonom Soče, nadaljuje se približno v 1km dolgem pasu čez ozemlje Italije do Huma.
Most je betonski in delno kopira idejne zamisli starega mostu. Prav gotovo ste si že vsi, vsaj na televizijskih ekranih ogledali skoke z elastiko iz solkanskega cestnega mostu (bungee jumping) v valove Soče. SOLKANSKI MIZARJIV slovenskem prostoru je bilo mizarstvo vse povsod razširjeno. Posebno pa sta izstopali dve skupini in sicer: skupina šentviških in vižmarskih mizarjev in skupina solknskih mizarjev.
V drugi polovici 19. stoletja je predstavljal močno zaledje večjega kraja – Gorice, kjer je imel zagotovljeno tržišče. V bližini Solkana je tudi Trnovski gozd od koder so mizarji dobivali večino lesnih surovin. Solkanski mizarji so izdelovali različne predmete – od pohištva do stavbnega pohištva. Nekateri mizarji so se specializirali posebej za kuhinje, drugi za izdelavo krst, tretji za izdelavo stolov, nekateri pa so bili pravi mojstri v rezbarjenju. Pri delu so jim bili v pomoč vajenci, ki so jih najemali jeseni in so pri mojstrih ostajali približno tri leta, odvisno pač od osvojenega znanja. Mizarji so se skoraj brez izjeme učili pri svojih očetih, stricih, starejših bratih in drugem sorodstvu. Že leta 1852 je bila ugotovljena dobro razvita obrt. Za začetek združevanja solkanskih obrtnikov pa štejemo leto 1898, ko je dr. Henrik Tuma zbral 28 mizarjev. Ustanovili so ZADRUŽNO PRODAJALNO MIZARJEV V GORICI. Med obrtniki in dr. Tumo je prišlo do nesoglasij, zato je leta 1908 podjetje zašlo v finančne težave. Leta 1912 pa je dokončno propadlo.
Prva svetovna vojna je bistveno spremenila način življenja v Solkanu – begunci, ki so morali Solkan zapustiti. Po končani vojni pa so spet začeli snovati zadružno organizacijo in leta 1921 organizirali PRODUKTIVNO ZADRUGO SOLKANSKIH MIZARJEV, ki je vključevala 30 obrtnikov. Odprli so trgovino v Solkanu in Gorici. Sledila je svetovna gospodarska kriza in močan pritisk fašizma. Veliko domačinov je emigriralio v Jugoslavijo in druge države. Tisti, ki pa so ostali ,so leta 1932 ustanovili COMUNITA ARTIGIANA MOBILIERI - CAM. Zadruga je ugodno vplivala na razvoj, saj so se mizarji prilagajali potrebam italjanskega tržišča. Na razstavah so dobivali visoka priznanja. Po drugi svetovni vojni so združenje preimenovali v ZDRUŽENJE SOLKANSKIH OBRTNIKOV - ZMO. V letu 1948 so ustanovili četrto zadrugo - OBRTNIŠKO MIZARSKA NABAVNO PRODAJNA ZADRUGA. Leta 1980 so zadrugo ponovno registrirali kot OBRTNO ZADRUGO - ZMO SOLKAN. Danes je stoletna mizarska obrt v Solkanu le še spomin in nostalgija na nekdanje dni.
12月4日 Vojni muzej Vipava - Soška fronta 1915-1917
»...IN ZAČELA SE JE VOJNA, TO JE, ZGODILO SE JE NEKAJ, KAR JE NASPROTOVALO ČLOVEŠKEMU RAZUMU IN VSEJ ČLOVEŠKI NARAVI. (L.N.Tolstoj)
Muzej Soška fronta 1915-1917 v vojašnici JPV Vipava je uredil in razstavljeno zbirko postavil št. vod. MOČNIK MITJA, ki je drugače bil tudi aktiven udeleženec vojne za Slovenijo leta 1991 in je kot pripadnik posebne bojne skupine (S.B.S. 6.PŠTO), ki je bila odlikovana s častnim vojnim znakom tudi nosilec medalje za hrabrost in drugih odlikovanj in priznanj, ki jih je dobil za udeležbo v bojnih spopadih: Rožna Dolina, Vrtojba, Nova Vas in druge bojne akcije, ter član raznih društev, ki ohranjajo spomin na našo vojaško zgodovino. Močnik Mitja se ukvarja z zbiranjem vseh vrst predmetov, ostalin prve svetovne vojne že od svojega osmega leta. Ogromno predmetov je zbral sam, nekaj pa so mu jih darovali prijatelji in znanci, ter obiskovalci muzeja, tako, da se njegova zbirka nezadržno širi in danes obsega že preko štiri tisoč raznih eksponatov, fotografij, knjig in dokumentov. Muzejska zbirka ni namenjena samo zunanjim obiskovalcem, marveč tudi za pouk zgodovinske in domoljubne vzgoje poklicnih vojakov in vojakinj, pripadnikov stalne sestave Slovenske vojske in obisku predstavnikov tujih vojsk iz celega sveta. Močnik Mitja deluje tudi publicistično, saj je spisal že vrsto strokovnih in poučnih prispevkov v raznih medijih s tematiko prve svetovne vojne, ter tesno sodeluje z raznimi muzeji po Sloveniji in z društvi doma in po tujini. Izdal je tudi monografijo z naslovom Komenski Kras 1914-1918 pri založbi Karantanija in prevod avstro-ogrske dopisnice iz soškega bojišča Alice Schalek, Posočje od marca do julija 1916 (Am Isonzo März bis July 1916), ki ga je pripravil skupaj s kolegom Albinom Trobcem.
Muzejski prostori predstavljajo kotanjo v neposredni bližini frontne črte avstro-ogrske obrambne linije na Krasu v kateri se nahaja obvezovališče, delavnica in poveljniški delovni ter bivalni prostor. Izhod iz kotanje in povezava med prostori poteka po rovu, oziroma skozi podzemni skalni usek, t.i. kaverno v obrambno linijo. V prostoru poleg obvezovališča so razstavljeni razni dokumenti, tisk in knjige iz obdobja pred prvo svetovno vojno in zajemajo modo, sodstvo, šolstvo in gospodarstvo, ter fotografije in časopisi Edinost, Tedenske slike in Ilustrovani tednik iz vojnega obdobja. Prostor obkrožajo nagrobna znamenja in fotografije ohranjenih in obnovljenih pokopališč padlih pripadnikov obeh se vojskujočih strani, ki nas spremljajo na vsakem koraku vzdolž frontne črte Soške fronte in njenega zaledja. V povezovalnem strelskem rovu opazimo avstro-ogrskega mitraljezca iz sestave Koroškega polka na straži, s skromnim obrokom v naročju! Naslednji prostor predstavlja univerzalno poljsko delavnico za kovača, mizarja, usnjarja in čevljarja. Opremljen je z razno vrstnim orodjem in pripomočki za omenjene stroke. Zanimivo je ognjišče in kamnita peč za kovaška dela. V častnikovi improvizirani pisarni se nahaja oprema in pribor za vsakdanje življenje. Tu je majhna pečica - gašperček, postelja - branda in nad njo megafon za poveljevanje na bojišču ter koledar s cesarjevo podobo iz leta 1917, pisalna miza, razni načrti bojišča, daljnogled, pepelnik s cigaro in pismo od doma, ter razne druge malenkosti. Kaverna, ki povezuje poveljniško sobo in glavni razstavni prostor pa je služila kot oddelčni zaklonilnik s priročnim skladiščem in telefonsko centralo, kjer zasledimo razne telefonske aparate in pripadajočo opremo, ročne bombe Lakos v zaboju, termose za hrano, ročno prezračevalno napravo in prenosno poljsko peč ter razno orodje. V glavnem prostoru, kjer so eksponati sistematično razvrščeni po vitrinah, je razstavljeno razno strelivo, orožje, bajoneti, sablje, ročne bombe, intendantska oprema, odlikovanja in oznake, osebni predmeti in sanitetna oprema. Tukaj je tudi obilo slikovnega gradiva in panoramski posnetki Krasa. Zvočna in svetlobna imitacija boja na frontni črti nam med ogledovanjem razstavljenih eksponatov omogoča še avtentičnejše podoživljanje takratnega dogajanja.
Močnik je oblikoval tudi znak muzeja, ki predstavlja Soško fronto. Planika je simbol visokogorskega bojišča od Rombona do Tolmina, napis Soška fronta 1915-1917 loči ta del bojišča od srednjega Posočja, od Tolmina do reke Vipave, napis Vojni muzej Vipava pa loči srednji sektor od kraškega sektorja, ki je segal od reke Vipave do Grmade. Bajonet pokončno postavljen predstavlja reko Sočo, ročaj bajoneta pa Kras in izliv Soče, avstrijski in italijanski vojak pa sta vsak na svojem bregu Soče. Znak je oblikoval sam, v obliki značke pa ga je izdelalo podjetje Heledi`s iz Celja.
Obisk muzeja je po predhodni najavi na telefonsko številko: 041-382-399, ali 01/75-94-308 (čez teden med 7.30 – 15.30), oziroma 05/30-46-274 ali panovec@gmail.com (štabni vodnik MITJA MOČNIK). Nudi tudi ogled: - Sabotina z okolico,
- Vodice in Sveta Gora,
- Škabrijel,
- Poti miru na Krasu.
»...IN NJIHOVE KOSTI SO POSTALE PRST NAŠE PRSTI!«
12月2日 SOŠKA FRONTA 1915 -1917
Soška fronta - vojna 22. narodnosti
Do fronte je prišlo zaradi prestopa Italije na stran antante. Italija se je za ta korak odločila potem, ko so ji bile s tajnim »londonskim sporazumom« zagotovljene precejšnje ozemeljske pridobitve. Bojevanje ob Soči se je pričelo 23. maja. 1915(zvečer). Prvi boji so potekali v zgornjem Posočju. Šele četrti dan pa je prišlo do vojne oz. spopada. Fronta je potekala v dolžini 90km v zahodnem slovenskem visokogorju, v dolini reke Soče in na Kraških planotah. Bila je zaradi neugodnega terena ena najtežjih front v prvi svetovni vojni, na krasu kjer je primanjkovalo vode so vojaki pili celo lastni urin. Bojevala se je kraljevina Italija( na strani antante) in Avstro-Ogrska monarhija(centralne sile). Na strani Avstro-Ogrske so se bojevali skoraj vsi narodi te večnacionalne monarhije: Nemci, Madžari, Italijani, Slovenci, Hrvatje, Srbi, Bošnjaki, Čehi, ... V bitke so poveljniki zelo radi pošiljali najprej Slovane, nato Italijane, nazadnje Madžare in Nemce. Soška fronta je bila del bojišča JZ fronte med 1 .svetovno voljno, ki je potekalo od Švice do Tržaškega zaliva ,v skupni dolžini nad 600km. Italijani so imeli dve armadi. Ena je bila postavljena od Kanina do Ločnika, sestavljena je bila iz 122 bataljonov pehote, 33 eskadronov konjenice in 147 baterij topov 2. armade. Druga je bila postavljena od Ločnika do Jadranskega morja, vsebovala je 51 bataljonov pehote, 77 eskadronov konjenice in 35 baterij topov 3. armade. Avstro-ogrska vojska je imela takrat tam le 45 bataljonov, 5 eskadrilj konjenice in 35 baterij topov. Ostale čete so šele prihajale. Avstro-ogrska vojska se je brez boja umaknila na črto Rombon - Bovec - Tolmin - Sabotin - Gorica - Devin. Tam je čakala Italijane in okrepitve. Italijani so prodirali počasi in previdno. Nadaljnji boji pa so se nadaljevali v dvanajstih soških bitk. Zemljevid Soške fronte:
V soški fronti je potekalo 12. soških bitk . Najpomembnejši sta 6. , 11. in 12. soška bitka. 6. SOŠKA BITKA - 4. avgust - 16. avgust 1916 Peta bitka je bila sprožena le zaradi politike in je bila le priprava na bolj obsežno šesto. Načrt je bil, da bi Italijani končno zavzeli Gorico. Štiri divizije naj bi napadle Sabotin, tri pa Šmihel na jugu Gorice. Za napad so Italijani pripravili še posebej močno topništvo. Ob 10. uri so Italijani začeli z obstreljevanjem doberdobske planote, da bi zavedli Avstrijce. Takoj nato je napadla pehota. Avstro-ogrska vojska je ostala v kavernah in ni opazila napada pehote. Italijani so zajeli kar tri Avstro-ogrske stotnije. Ker je padel Sabotin v roke napadalcem so izpraznili Gorico, ki jo ni bilo več mogoče braniti. Italijani so po obsežnem topovskem obstreljevanjem, ki je dobesedno razrilo strelske jarke, napadli še Šmihel. Osvojili so ga 7. avgusta. Ponoči 9. avgusta so se zaradi velikih izgub Avstro-Ogrci neopazno umaknili iz doberdobske planote. Tako so bile vse poti v Gorico odprte. Avstro-ogrska vojska se je umaknila na levi breg Soče. Gorica je padla v roke Italijanom 9. avgusta 1916. Zaradi tega res nenadejanega uspeha so Italijani nadaljevali z napadom. Toda Avstro-Ogrska vojska se je utrdila na črti Solkan-Gorica-Šempeter-Vrtojba. Napadi in protinapadi pa so se vrstili do 17. avgusta, ko je general Cadorna ustavil napade. Italijani so v tej bitki končno dosegli vsaj en vojaški uspeh. Ta pa je pomenil tudi politično izboljšanje položaja Italije, ki so jo priganjali Francozi in Britanci. Avstro-Ogrci so poraz opravičevali z izdajstvom štirih hrvaških vojakov, vendar to ni bil glavni razlog poraza. Glavni razlog je bil presenečenje. 11. SOŠKA BITKA - 19. avgust - 15. september 1917 Tokrat so imeli Italijani pripravljeno še večjo vojsko. Skupaj so imeli 567 bataljonov. Imeli so tudi 3430 topov in 1752 minometov. Avstro-ogrska vojska pa je razpolagala le z 249 bataljoni in 1544 topovi. Italijani so začeli z obstreljevanjem, 19. avgusta pa je v napad krenila pehota. Avstro-Ogrski vojaki so pri Avčah uspešno zadrževali Italijane. Toda drugje tega sploh niso vedeli, zaradi silovitega topovskega obstreljevanja, ki je pretrgalo vse telefonske vezi. Severno in južno od Avč so Italijani prodrli in popolnoma uničili Avstro-ogrske položaje. Pri Kanalu so zaradi pretrganih zvez in ker Avstro-ogrska vojska ni imela pregleda nad bojiščem prišli Italijani branilcem za hrbet. Napadali so tudi Škabrijel ( 646 m), vendar so jih tam odbili. V napad so krenile Italijanske čete tudi južno od Vipave. Tam so prodrli skozi Avstro-ogrske položaje. Ustavili so jih šele pri Stari Loki ( 275 m). Ko so Avstro-Ogrci videli, da je težišče napada na Banjšicah, so se oddahnili, saj so se tam počutili najmočnejše. Toda silovito Italijansko obstreljevanje je onemogočilo protinapad. Tako so se Avstro-Ogrski vojaki pri Avčah znašli skoraj obkoljeni in so se čez tri dni, 22. avgusta morali umakniti. Istega dne so Italijani osvojili tudi Jelenk ( 787 m) in Golek ( 821 m). Vsi napadi na tolminskem mostišču pa niso uspeli. Avstro-ogrsko poveljstvo, se je odločilo po treh katastrofalnih dnevih umakniti frontno črto daleč v zaledje, v Čepovansk dol, torej kar za več kot sedem kilometrov! Ko pa so izvedeli, da zadržujejo Italijane pri Avčah, so se odločili za črto Log, Mešnjak, Hoje, Kal, Podlaka, Madoni, Zagorje, Škabrijel. S tem so dosegli, da so morali Italijani prepeljati topove čez Sočo in tudi za morebitne naslednje protiofenzive so imeli boljši položaj. Italijansko topništvo je tako ure in ure streljalo na prazne, bivše Avstro-ogrske položaje. Ko pa so šli 24. avgusta v napad so se zmedeno ustavili. Bili so navdušeni ob tej nepričakovani zmagi. Takrat pa jih je zasulo Avstro-ogrsko topništvo. Toda vseeno so počasi zasedli vse zapuščeno ozemlje. Po večih napadih so zasedli tudi Sveto Goro. Nato pa so začeli napadati še Škabrijel. Tam so uporabili granate ogromnega kalibra - 420 mm! 4. septembra so ga za kratek čas osvojili, potem pa so jih Avstro-Ogrci s silovitim protinapadom pregnali. Ta protinapad je obsegal celotno ozemlje Krasa in tam so osvojili prej izgubljene položaje. Napadi Italijanov na Škabrijel so trajali kar do 13. septembra toda položaj se ni spremenil. Teh sedemindvajset dni je trajal najbolj krvav spopad na slovenskih tleh. Padlo je 40.000 Italijanov, 108.000 jih je bilo ranjenih. V Avstro-Ogrski vojski pa je bilo 10.000 mrtvih in 95.000 ranjenih, obolelih ali pogrešanih. 12. SOŠKA BITKA - 24. oktober - november 1917 Uspehi Italijanov so bili v enajstih ofenzivah kar premajhni. Zasedli so samo Gorico, zahodni rob Banjščic in 12 km dolg prodor na Krasu. Ti rezultati in hude izgube Italijanov (kar 200.000 mrtvih od začetka vojne) je hudo načelo moralo in razpoloženje vojakov. Hude izgube v Avstro-Ogrski vojski pa so kazale na to, da obramba še ene Italijanske ofenzive ne bi zdržala. Zato so se v poveljstvu odločili začeti s pripravami na protiofenzivo. Ker pa je vse kazalo na to, da je ne bodo mogli izpeljati sami so poklicali na pomoč še Nemce. Izrednega pomena je bilo to, da Italijani ne odkrijejo priprav na ofenzivo. Enote so poslali na bojišče šele tik pred napadom. Zaprli so mejo s sosednjo Švico. Bali so se tudi da bi dezerterji izdali datum napada, zato so navodila zadrževali do zadnjega trenutka. Zaradi premoči Italijanov so se odločili tudi za bojne pline, ki bi na ključnih mestih (predvsem na prvih bojnih črtah) onemogočile odpor. Zaradi obsežnih priprav pa so morali prestaviti začetek ofenzive. Cilji ofenzive so bili: prebitje fronte pri Tolminu in Bovcu in prodor vsaj do črte Gumin (Gemona) - Čedad (Cividale). Italijanski generali so ukazali obrambo. Toda niso vedeli kako, saj so prej samo napadali. Kljub dvema uspešnima Avstro-Ogrskima protiofenzivama pa sploh niso imeli organizirane prave obrambne strategije. Na koncu so izvedeli celo dan napada toda, ker so ga medtem spremenili, sploh niso bili zaskrbljeni. Najbolj čudna pa je bila postavitev čet. Prva bojna črta je bila utrjena in aktivno branjena z veliko četami, ni pa bila prilagojena novozasedenemu terenu. Druga pa je bila na odličnih terenskih ovirah vendar ni bila popolnoma zasedena. Ponekod je sploh ni bilo! V obrambnem položaju bi se tako morali umakniti na drugo črto, vendar general Cadorna to ni dovolil. In tudi kljub podatkom o plinskem napadu, čete niso bile ustrezno zaščitene. Italijanska plinska maska je bila preveč preprosta in je varovala samo pred klorom in tudi teh vojaki marsikje sploh niso imeli. Dan pred napadom sta si tako stali nasproti Italijanska vojska, ki je obsegala 41 divizij in 3626 topov in združena Avstro-ogrsko - nemška, ki je obsegala 37 divizij in 3302 topova. 24. oktobra so ob 2.00 zjutraj v oblačnem in deževnem vremenu zagrmeli vsi Avstro-Ogrski in nemški plinometi. To je trajalo pol ure. Nato se je začelo silovito rušilno obstreljevanje Italijanskih topniških položajev in utrdb. Ob 9.00 se je začel napad pehote. Toda napad na Rombonu in na Nevejskem prevalu je bil odbit. Zavzeli pa so Italijanske položaje pri Bovcu. Italijani pa so se začeli umikati. Najprej iz Bovca, Čuklje, s planine Jama, Polovnika, Krasjega vrha in Planine Predolina, kjer so omogočili prost prehod proti Kobaridu. Ko so Italijani izvedeli za padec Kobarida, so se umaknili na tretjo obrambno črto in tako omogočili, da so se Avstro-Ogrci prosto premikali proti Učji. Zaradi zavzetja doline ni bilo več smiselno braniti Krn in so se tako Italijani umaknili tudi od tam. Avstro-ogrska 12. divizija je ob 22.30 zasedla Robič. Pri Tolminu pa so napadale nemške čete. Prodrle so do Hlevnika, ki sploh ni bil branjen. Nato so napadli tudi Matajur, na katerem so se Italijani po dveh napadih vdali. Na Banjšicah pa jim ni uspelo zadržati že osvojenih Italijanskih jarkov. Avstro-ogrska vojska je potem, ko je osvojila dolino proti Učji in pobočja Skutnika in Kala, zavzela vas Učjo. Zasedli so še Kobariški stol, ključno točko Italijanske obrambe. Sedaj je bil rezultat bitke več kot ugoden za Avstro-ogrske in nemške enote. V Italijanski obrambi je bila 32 km dolga vrzel. Cadorna je zato umaknil čete na zahodni rob Banjšic. Kot zadnjo obrambno črto je označil Tilment (Tagliamento). 27. oktobra se je začel splošen italijanski umik. Ogromna vojska se je premikala proti zahodu. Ta umik pa se je vse bolj spreminjal v panični beg. Italijani so za seboj puščali vse, kar jim je oteževalo umik. Na sedlu Prevala so Italijani sicer še zadrževali Avstrijce, toda tudi ti so morali popustiti. 28. oktobra je Avstro-ogrska vojska zasedla Prevalo. Dve nemški diviziji sta zasedli Čedad (Cividale). 29. oktobra so zasedli tudi Gorico.Malo potem so bili že v Vidmu (Udine). 1. novembra so Tagliamento prečkale zadnje Italijanske čete. Toda Avstro-Ogrci in Nemci se niso ustavili. Nadaljevali so z ofenzivo in 9. novembra prišli do Piave. Tam pa so jih ustavile združene italijansko - francosko - britanske čete. POMEMBNI LJUDJE(VOJAKI) V FRONTI: SVETOZAR BOROEVIČ VON BOJNA (1856-1920) (poveljnik Soške fronte)
Vzdevek: von Bojna ali soški lev. Rojen na Hrvaškem v vasici Umetič. Šolal se je v vojaških šolah, kariero pa je začel leta 1872 v Pecsu. V 1. sv .vojni se je kot general najprej boril na vzhodni fronti na Karpatih. Šele nato pa je prišel na Soško fronto. Bil je izredno delaven, urejen in discipliniran general. To pa je zahteval tudi od svojih podrejenih. Bil je zelo zaprt po naravi, zato je znal biti izredno oster.[8]
LUIGI CADORNA (1850-1928) (general italijanske vojske)
Rojen v Pallanzi v aristokratski častniški družini. Sprva je bil od očeta poslan v vojaški internat, nato pa še na vojaško akademijo. Bil je strog,natančen a preveč previden poveljnik. Na fronto se ni skoraj nikoli podal. Ukaze je dajal kar z naslanjača v svoji pisarni(med Soško fronto v Vidmu). Znano je bilo da Cadorna ni bil velik strateg. Znan je bil predvsem po tem, da je nenehno za vsako neumnost zamenjaval častnike in generale. Noben pa mu ne bi pripisal zadnje trditve, da je bil zavzet katolik. Na Soški fronti so se bojevale tudi nekatere kasneje znane osebe, to so:
VIRI IN LITERATURA:
Avtorja: Alenka Murko, Simon Mlasko, mentor: Aleš Marđetko http://www.zgodovina.org/index.php?site=clanki/soska_fronta ŠTANJELZaradi prometno-geografske in strateške lege je
bil Štanjel pomemben že od mlajše železne dobe dalje. Naselje se je razvilo
v romanski dobi in se naglo širilo po gozdiču navzgor. Niz hiš so terasasto
razporejene po pobočju 364m visokega Turna. Ozke ulice se ob izteku razširjajo
v majhne trge, sredi katerih izstopajo kamniti vodnjaki. Hiše so zgrajene iz
kamna, z bogatimi kamnoseškimi elementi, slikoviti kraške z ozkimi okni,
portali, dimniki, konzolami in celo s kamnitimi strešnimi žlebovi. Veliko je
gotskih sestavin, ki dokazujejo, da je naselje že takrat doseglo današnji
obseg. Renesančno baročni grad in poznogotska cerkev sv. Danijela daje Štanjelu svojevrsten pečat. Najstarejši ostanki gradu segajo v srednji vek, dokončno podobo pa so mu dali grofje Cobenzi ob koncu 17. stoletja. Za svojo grobnico so si zazidali cerkev sv.Danijela, ki je bila zgrajena sredi 15. stoletja in predelana v 17. stoletju. V 15 stoletju je bila zunaj naselja na sosednjem griču zgrajena manjša pokopališka cerkev sv.Gregorja. Tu je tudi pokopan arhitekt Maks Fabjani. Zaradi nevarnosti turških vpadov so Štanjel konec 15. stoletja zavarovali z obzidjem, ki je vklenilo v svoj okvir hiše, cerkev in grad. Prve hiše zunaj utrjenega naselja so nastale šele v 19. stoletju. Še vedno ne povsem urejen in tudi še v ruševinah stoji kot mogočen pomnik tradicije in kulture. Kljub času opozarja in vabi. To je Štanjel….
Vir: V boj za staro pravdo - Tolminski punt 171327.3.1713 se je začel veliki tolminski punt, zadnji veji kmečki upor na Slovenskem. Za ta upor je značilno, da ni bil usmerjen le proti fevdalcu, temveč tudi proti državnim organom. Upor se je začel zaradi zvišanja državnih davkov na prodajo mesa in vina. Za državo je ta davek pobiral Jakob Bandel (iz Solkana). Pobiral je več kot je zahtevala država in tako bogatel na račun kmetov. Ker kmetje niso mogli toliko plačevati jih je dal zapreti. To je kmete razjezilo in naredili so kmečki punt. Izvolili so voditelja upora. To je bil Ivan Gradnik iz Ročinja. Upor se je začel z množičnim pohodom v Gorico, uporniki pa so se zbrali v Solkanu pri cerkvi sv. Roka. Zaprte kmete so izpustili zato se je upor začasno ustavil. Čez nekaj dni se je upor spet začel le da je tokrat zavzel veliko večje območje. Razlogi za upor so bili:
Upor je zajel porečje Soče, nekaj gospostev v Vipavski dolini, spodnji Kras vse do morja, razširil pa se je tudi v Goriška brda. Na prošnjo goriških in kranjskih stanov so na Goriško prišle čete iz Vojne krajine in upor zadušile v 2 mesecih. Upornikom so sodili. 150 so jih zaprli 11 vodji pa so usmrtili. Zaradi upora so morale vasi plačati denarne kazni.
Panjska končnica z upodobitvijo tolminskega punta Vir: http://www2.arnes.si/~dsorli/Damijan/tolminski_punt.htm Teodozijeva bitka ad Fluvium Frigidum a.d. 394
Spopad med vojskama cesarja Teodozija in proticesarja Evgenija v zgornji Vipavski dolini 5. in 6. septembra 394 je eden od pomembnih mejnikov v zgodovini rimskega cesarstva. Iz daljše zgodovinske perspektive pa pomen dogodka presega zgodovino antičnega rimskega cesarstva, saj gre za pomemben mejnik v celotni zgodovini zahodnega sveta. Bitka sama pomeni konec državljanske vojne med cesarjem Teodozijem in zahodnim proticesarjem (uzurpatorjem) Evgenijem. To je druga državljanska vojna, ki jo je bojeval cesar Teodozij in v kateri je še zadnjič za krajši čas združil rimsko cesarstvo pod svojo oblastjo. Cesarjevi smrti le pet in pol mesecev po bitki je sledila dokončna delitev rimskega sveta na vzhodni pretežno grški del s središčem v Konstantinoplu (ki kot bizantinsko cesarstvo obstaja do srede 15. stoletja) in zahodni latinski del, ki je propadel le osem desetletij kasneje. Meja med cesarstvoma po sredi Balkana je globoko zaznamovala zgodovino pozne antike in srednjega veka,v nekem smislu pa je navzoča še danes.
|
|
|
%3a+2007%e5%b9%b412%e6%9c%88&referrer=){kind=small}
