Od Siliganuma do Solkana

Prav lega je kraju odmerila pomembnost od prazgodovine do današnjih dni. Po arheoloških najdbah iz starejše kamene dobe, iz kovinskih obdobij, rimskih časov in zgodnjega srednjega veka sodi Solkan med najstarejša naselja v Posočju.

Najdbe so že iz starejše kamene dobe 3,5 milijona let pr. n. št. (kameno orodje, grobovi z okostji, lončene posode, ...)

O življenju na tem področju pričajo sledovi stari 15 tisoč let. Tu naj bi pred več kot 3.400 leti stala Noreja, prestolnica Norika, sloveča po zlatu, ki so ga kopali v okolici, zlasti na Sabotinu.

Rimske najdbe so iz 4. in 5. stoletja. To so oljenke, kamnite žare, grobišče, temelji stavbe, bronasta pločevina, noži, novci, spona, železni žeblji ...  V času J. Cezarja so jo osvojili Rimljani in kasneje so Langobardi prepoznali pomembno strateško lego in zgradili vojaško utrdbo.

Langobardske najdbe iz grobišča » Na steni »  segajo v 6. in 7. stoletje. V grobovih so bili pokopani vojaki z bojnimi noži (sax), z dolgimi meči (spatha) in dragocenim pasnim okovjem, ki je okrašeno s srebrnimi in medeninastimi nitmi.

Solkan je bil tako domnevno člen v langobardskem obrambnem sistemu, pomembnem pri nastajanju slovenske zahodne meje. S svojim gradom je bil vojaško in hkrati upravno središče spodnjega Posočja.

 Za Langobardi so prevzeli oblast Frankovski kralji. Castrum Siliganum je verjetno stal na griču sv. Katarine, znanega kot Kekec. Izročilo pravi, da je bila tamkajšnja, sedaj porušena cerkev zgrajena iz ruševin nekdanjega gradu.

Leta 1001
28. aprila se prvič omenja Solkan v darovnici Otona III., ki je  podaril oglejskemu patriarhu Johannesu polovico kastela ki se imenuje Solkan (castelli quod dicitur Siliganum) obenem z vasjo, "ki se v jeziku Slovanov" imenuje Gorica (Goriza), izdana je bila Ravenni.

27.oktober 1001. Ime Solkan se kot Silkno ponovno pojavi v listini cesarja Otona III., izdano v Paviji.. Prvo naselje je bilo v okolici cerkve Sv. Štefana. Hiše so bile razporejene v obliki podkve. Fara je vključevala tudi Gorico dobrih 200 let.

Samo ime kraja izvira iz predslovanskega časa in se je tekom časa spreminjalo: Silikanum, Syliganum, Salcanum, Zelcanum, Salcano... do današnjega Solkana.

Leta 1118
Oglejski patriarh Ulrik I. podeli samostanu v Mužacu (Moggio) deset kmetij v Solkanu.

Leta 1181
Okoli tega leta se omenja duhovnik Ivan iz Solkana.

Leta 1296
Solkanski župnik je imel pod sabo tri vikarje (eden od teh je bil določen za Gorico).
Omenja se velika zidana hiša nad Solkanom (grad). Goriški grof Albert II. jo je dal skupaj s kmetijo v fevd Andreju iz Pevme.

V 13. stoletju so vse hiše v Solkanskem gradu pogorele v spopadih med Oglejskimi patriarhi in Goriško grofijo.

Leta 1306
Prvič se pojavi solkanski vitez Pelegrin. Kasneje nastopa kot priča v listinah, ki jih izdajajo goriški grofje (Henrik II., Albert). Vitez Pelegrin je podelil 1.novembra 1322 svoji soprogi Diemudi polovico vasi Hrastovlje. Pri tej podelitvi so bili navzoči Pelegrinova nečaka (Propheta, Pelegrin) ter njegov služabnik Hartlin in pa neki Fric iz Solkana.

Leta 1368
19.maja je goriški grof Majnhard zastavil svojemu konjskemu nadzorniku Hainczleinu Gassenpergerju, ki mu je posodil 61 goldinarjev, eno kmetijo pod Sveto Goro (obdeloval jo je Konrad), eno kmetijo v Potoku (obdeloval jo je tkalec Kocijan) in še pustoto (nekdaj v lasti Lenarta Ganterja); spadala je pod dvor Valekeis in je bila pri solkanskem pokopališču. Navedni podatek kaže, da je bilo na Gori svetišče še pred prikazovanjem, ki ga je 1539 doživela Urška Ferligoj.

Leta 1370
Solkan se omenja kot ZELKONN. Naselje Solkan se je razvijalo okoli cerkve sv. Štefana in sodi med najstarejše župnije na Slovenskem. V njeno okrilje je sodila tudi Gorica, ki je šele konec 14. stoletja dobila lastno cerkev.

Leta 1399
Tega leta je z izgraditvijo cerkvice sv. Duha na goriškem gradu (Goriški grofje) prenehala popolna cerkvena odvisnost Gorice od Solkana, kjer se je verjetno prav tedaj zamenjal župnik, ko je namesto Frančiška iz Vidma (ta je bil tudi kanonik v Čedadu) prišel Peter de Rabatta. Solkan je odtlej je živel kot goriško predmestje, kjer so imeli posesti cerkveni in posvetni fevdalci. Imel je lastnega župana, sicer pa je pripadal gospostvu Grafenberg iz Gorice.

     
DIES DOMINI famem obsono - srednjeveška tržnica, lokostrelci, mečevalci, požiralci ognja, alkimisti... na Goriškem gradu leta 2006

Leta 1460 je bil Solkan vključena v Goriško deželno sodnijo.

Leta 1471
Matija Arišic iz Solkana je dobil 13. decembra več fevdov od goriškega grofa Leonharda. V dokumentu, ki sporoča ta prenos posesti, se omenja v Solkanu mlin na Soči in most preko Soče.

V 15. stoletju - 1477 je tod taborilo približno10.000 Turkov in ropalo po okolici a še hujša je bila kuga, ki je morila od 15. stoletja naprej.

Leta 1500
Po smrti zadnjega goriškega grofa Lenarta so po dedni pogodbi prevzeli oblast nad Goriško Habsburžani, ki so tod vladali skoraj do konca leta 1918.

Leta 1523
Zemljiška posest v Solkanu je bila porazdeljena med plemiče Neuhaus - Rihemberk, Orzoni, Thurn, Dornberk in Bruederle; zemljiški posestnik je bila tudi cerkev sv. Štefana v Solkanu.

Leta 1539
S prikazovanjem Matere božje Marije pastirici Urški Ferligojevi iz Grgarja na Skalnici se pričenja svetogorska božja pot.11. decembra 1540 je namestnik goriškega glavarja grof Hieronim Attems daroval na vrhu Skalnice za pozidavo cerkve. 12. oktobra 1544 je bila posvečena nova cerkev na Skalnici; to potlej pričnejo imenovati Sveta Gora. V času protestantizma je bival tu Primož Trubar a kljub temu se je na Sveti gori oblikovalo pomembno versko in romarsko središče. Ob posvetitvi je Beneški dož podaril sliko Marije.

 Sveta Gora

Leta 1597
V Solkanu pričnejo voditi krstne knjige.

Leta 1630
Grof Thurn je podaril solkanskemu frančiškanskeu hospicu vrt. Ob hospicu (prebivališče za redovnike in romarje, obenem tudi bolnišnica) je bila kapelica sv. Antona. Predel, kjer je stal hospic z vrtom se še danes imenuje "Klošter".

Leta 1682
Maja meseca se je po Goriškem razširila epidemija kuge. V Solkanu je v štirih mesecih za to boleznijo umrlo 112 oseb. Da bi se je obvarovali so v 17. stoletju zgradili cerkev sv. Roka, ki pa je bila kasneje porušena.

Leta 1698
Izšla je prva izdaja knijg Theologia radicalis solkanskega rojaka redovnika Janeza Marije Žbogarja (1654 - 1711?). Knjiga je izšla še dvakrat (1708, 1725), sicer pa je Žbogar (redovnik barnabit) živel na Westfalskem in umrl na Dunaju.

V 17. stoletju se začenjajo v Solkanu pojavljati pomembne plemiške družine, ki gradijo rezidenčne stavbe in dajo kraju meščanski in gosposki videz.

  Palač ali Grimarjeva graščina

Izstopa Palač ali Grimarjeva graščina z vrtom in cipresami, vila Paniaco, vila Puppi, danes znana kot hotel Sabotin, pa vila Bartolomei, kjer je danes razstava (od 1918 - 1947) Goriškega muzeja. Tu je še vila Lenassi podjetnika Odoneja, ki jo je zapustil zapuščenim otrokom. Njegov oče je pripomogel k razvoju industrijskega dela Solkana ob Soči. Postavil je mlin in žago, papirnico in manufakturo suknja in flanele.

  Mlin na Soči, kjer je danes kajakaška proga

Leta 1705
28. aprila se je rodil Marko Anton Plenčič, zdravnik in predhodnik moderne bakteriologije. Napisal je več strokovnih knijg. živel je na Dunaju, kjer je umrl 25. septembra 1786.

V srednjem veku je bil Solkan predvsem kmečko naselje, položaj solkanskega kmeta pa edinstven v monarhiji, saj so imeli v deželnem zboru svoje predstavnike in tako vplivali na odločitve o dajatvah, tlaki in drugem. Zato tudi niso sodelovali v prvem valu kmečkih uporov.

Leta 1713
27. marec. V Solkanu pri cerkvi sv. Roka so se zbrali uporni tolminski kmetje, da od tod začnejo pohod v Gorico, kjer naj bi dosegli osvoboditev kmetov, ki jih je oblast zaprla 15.marca zaradi neplačanih davščin.  S tem se je začel veliki tolminski punt, zadnji veji kmečki upor na Slovenskem. Za ta upor je značilno, da ni bil usmerjen le proti fevdalcu, temveč tudi proti državnim organom. Izbruhnil je zaradi novih državnih davkov na vino in meso, nato pa so kmetje svoje zahteve razširili še na urbarje in staro pravdo. Upor je zajel porečje Soče, nekaj gospostev v Vipavski dolini, spodnji Kras vse do morja, razširil pa se je tudi v Goriška brda. Na prošnjo goriških in kranjskih stanov so na Goriško prišle čete iz Vojne krajine in upor zadušile. Enajst puntarjev je bilo obsojenih na smrt, drugi pa na zaporne in denarne kazni.

       TOLMINSKI PUNT  

Leta 1717
6.junija je bila na goriškem Travniku slovesno kronana podoba svetogorske matere božje.

Leta 1748
10. maja je bil v Solkanu rojen Anton Mihelič, kasnejši zdravnik, profesor in rektor univerze v Pragi. Umrl v Pragi 18. avgusta 1818.

Leta 1786
27. januarja je bila na podlagi cesarskih zakonov ukinjena svetogorska božja pot. Podoba svetogorske Matere božje je blia prenesena v solkansko cerkev. Božja pot se je obnovila leta 1793. Takrat so obnovili cerkev in vanjo so oltarno podobo prenesli 29. septembra; na pročelje cerkve so vzidali ploščo z napisom: STOJIM NA GORI KAKOR PREJ (Ego autem steti in monte sicut prius).

Leta 1797
Francoske čete zasedejo meseca marca prvič Goriško. Francozi pridejo v Solkan pod vodstvom Napoleona.

Leta 1825
so začetki šolstva. Redni pouk se je začel leta 1857, ljudska trirazrednica pa je šola postala leta 1891. Leta 1905 je bilo zgrajeno staro šolsko poslopje. Najbolj znan nadučitelj iz tistih časov je Tomaž Jug. Med prvo svetovno vojno je bila stavba porušena, z njeno obnovo so začeli leta 1919, leta 1932 pa so italijanske oblasti dozidale še dve učilnici. Poslopje je bilo prenovljeno tudi po drugi svetovni vojni. Pouk je tedaj potekal pod zavezniško vojaško upravo. Po priključitvi so učenci obiskovali pouk tudi drugje, na primer v poslopju današnjega AMD.

Leta 1830
Okoli leta 1830 je posebna komisija, ki je izdelovala nov kataster za Solkan, objavila tudi obširen opis kraja. Takrat je v Solkanu živelo 1165 ljudi (586 moških in 579 žensk), preživljali so se predvsem kot kmetje. V kraju je bilo 242 družin, v njegovem ožjem okolišu pa 123 hiš in dve cerkvi. V širšem okolišu Solkana je bilo še 50 hiš in ena cerkev (na Sveti Gori). Kraj Solkan je sodil pod zemljiško gospostvo Grafenberg.

Leta 1848
Revolucionarni dogodki tega leta so, ob ukinitvi fevdalnega družbenega reda, sprožili tudi prvi zavestni vznik narodnega zavedanja. Solkanci so takrat imeli svojo "narodno stražo", ki je imela slovensko trobojnico.

Leta 1850
Solkan dobil moderno občino z voljenim županom in občinskim svetom. Solkanska občina je obsegala tudi katastrski občini Kromberk in Loke. Delovala je do leta 1927, ko je bila priključena goriškemu magistratu.

Okoli 1858 se tu začne razvijati mizarstvo. Prvi znan mizar je prišel iz Furlanije. Solkanski mizarji so sloveli kot mojstri intarzije, rezljanih detajlov, politur in drugih tehnik daleč po svetu. V 19. stoletju so nekatere stavbe dobile prelepa klasicistično oblikovana pročelja.

Leta 1867
Dr. Karel Lavrič je ustanovil 21. čitalnico na Slovenskem - Solkanska čitalnica. Do svoje smrti 1875 jo je vodil politik in župan Matija Doljak.

Leta 1867
14. julija je bila svečano odprta čitalnica, med prvimi čitalnicami, na Goriškem. Bila je osrednje solkansko kulturno in družabno društvo. Delovala je do leta 1927, ko je bila nasilno ukinjena. Zelo slavnostno je leta 1907 obhajala svojo štiridesetletnico. Pred prvo svetovno vojno je delovalo še Katoliško izobraževalno društvo, ob njem še telovadno društvo Sokol in podružnica šolske družbe sv. Cirila in Metoda.

Leta 1875
Tega leta sta bila v Solkanu rojena utemeljitelj slovenske urologije dr. Rihard Jug (26. 1. 1875 - 1949)) in pionir slovenskega lutkovnega gledališča, slikar Milan Klemenčič (7. 3. 1875 - 1957).Skozi Solkan je meseca septembra, na poti proti Gorici in Trstu, potoval avstrijski cesar Franc Jožef I.

Leta 1900
Petega avgusta je imela ustanovni občni zbor zadruga solkanskih mizarskih obrtnikov z uradnim imenom Mizarska zadruga v Gorici (Solkan), registrirana sodišču v Gorici 31. maja 1900. Zadruga je stopila leta 1912 v likvidacijski postopek. Njeno delo so nadaljevali mizarska produktivna zadruga (1921), zadruga mizarskih obrtnikov (C.A.M .) iz leta 1932, Združenje mizarskih obrtnikov (1945) in Zadruga mizarskih obrtnikov (1948).

Leta 1906
19. julija 1906 je bila odprta železniška proga Gorica-Jesenice Tega dne je skozi Solkan potoval avstrijski prestolonaslednik Franc Ferdinand. Takrat dograjeni solkanski železniški most, preko katerega je vodila proga, je s v svetlim razponom glavnega loka v dolžini 85 m, postal prvi med kamnitimi železniškimi mostovi v svetu tehniško in umetniško čudo svojega časa.

 Solkanski most. Razglednica je bila poslana 9.8.1906.

 Franz Ferdinand von Österreich-Este

Leta 1915
Do 1918 Med prvo svetovno vojno je bil kraj na sami frontni črti Soške fronte in docela porušen, prebivalci pa v begunstvu. Avgusta 1916 so kraj zasedle italijanske čete, ki so se nato umaknile konec oktobra 1917. Italijanska okupacijska oblast se je v Solkan vrnila v začetku novembra 1918. Po rapalski pogodbi med Italijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, je Solkan pripadal Italiji in ji formalno pravno pripadal vse do uveljavitve pariške mirovne pogodbe (10. 2. 1947) 15. septembra 1947, ko je postal del ozemlja Ljudske republike Slovenije v okviru Federativne ljudske republike Jugoslavije.

Leta 1922
Na občinskih volitvah je januarja tega leta zmagala komunistična lista. Novi župan je postal Anton Poberaj. Z nastopom fašizma je bil župan zamenja s posebnim občinskim komisarjem.

Leta 1923
15. septembra je bil za škofa na Krku izvoljen dr. Josip Srebrnič (1876-1966), solkanski rojak.

Leta 1924
Na državnozborskih volitvah 15. maja 1924 je bil v rimski parlament na listi Komunistične stranke Italije izvoljen Jože Srebrnič. Pri plezanju v severni steni Triglava se je 11. avgusta smrtno ponesrečil dr. Klement Jug.

Leta 1926
Prepovedali so delovanje čitalnice. Domačini so delovali organizirano proti fašizmu na vseh področjih. Fašisti so Solkan imenovali » PICCOLA MOSCA » ( Mala Moskva ).

Leta 1938 - 1939
Počastitve 400-letnice svetogorske božje poti.

Leta 1939 - 1945
Druga svetovna vojna (1939-1945) in na narodnoosvobodilni boj (1941-1945). Zametki organiziranega narodnoosvobodilnega gibanja v Solkanu segajo v drugo polovico leta 1941. Me vojno je 61 Solkancev padlo v vrstah partizanske vojske, 25 zajetih borcev in aktivistov je umrlo v koncentracijskih v taboriščih, v italijanski vojski je umrl 12 krajanov, 9 je bilo civilnih žrtev in 7 krajanov je bilo obsojenih na smrt ali ubitih zaradi sodelovanja s protipartizansko stranjo.

Leta 1943
Ob kapitulaciji Italije so 9. septembra prišli v Solkan prvič slovenski partizani. Ta datum Krajevna skupnost Solkan slavi za svoj krajevni praznik.

Leta 1945
štiri dni po osvoboditvi Solkana (30. 4. 1945) je bil 4. maja izvoljen v Solkanu nov Krajevni narodnoosvobodilni odbor in Krajevni odbor OF.
20. avgusta ustanovljeno Prosvetno društvo "Jože Srebrnič." Že prvo svobodno nedeljo v maju 1945 so Solkanci ustanovili pevski zbor, nato knjižnico in dramsko skupino v okviru društva Ljudske čitalnice.

Leta 1947
15. september. Solkan priključen k Jugoslaviji. Takrat je kraj gostil politične in upravne organe goriškega okraja vse dokler ni zmogla nastajajoča Nova Gorica prevzeti naloge centra. Solkan je z rastjo Nove Gorice postajal njen sestavni del najprej kot naselje (19. 4. 1952) in nato kot sestavni del naselja Nova Gorica ( 30. 6. 1955), kar je pomenilo, da je kraj uradno izgubil svoje ime.

Leta 1966
28. december. Na zboru volivcev v Solkanu so sprejeli sklep o ustanovitvi Krajevne skupnosti Solkan, ki je po enoletnih pripravah zaživela v začetku leta 1968.

Leta 1988
Po nekajletnih prizadevanjih je Skupščina občine Nova Gorica sprejela sklep, da Solkan znova postane naselje. Odločitev je bila Solkancem sporočena ob praznovanju krajevnega praznika.

Leta 1991
Solkan v samostojni slovenski državi. Kraj je sestavni del občine Nova Gorica in od leta 1994 dalje Mestne občine Nova Gorica.

V letu 2001, ko je Solkan počastil tisoč let prvega pojava v pisanih zgodovinskih virih, je bil postavljen na Trgu J. Srebrniča sodobno zasnovan vodnjak, na Trg. M.A. Plenčiča pa spomenik tisočletnici.